Srečko Kosovel (1904–1926) je bil pesnik in publicist, najvidnejši predstavnik slovenske moderne poezije. Maturiral je leta 1922 v Ljubljani, se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko, a komaj dvaindvajsetleten umrl.

 

Pesništvo je v njegovem življenju zavzemalo pomembno mesto že od zgodnjih šolskih let. Leta 1920 je začel sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, začel je izdajati dijaški list Lepa Vida. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel mesečnik Mladina in postal njegov sourednik. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena.

 

Kosovelovo ustvarjalno obdobje je kratko, vendar zelo intenzivno. Sprva je pesnil pod vplivom moderne, prevladujoči motivi so bili kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom. Kras je bil središče njegovega pesništva (npr. pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja), zato ga imenujejo tudi "lirik Krasa". Nato je prešel v ekspresionizem. Razvil je vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi. Veliko njegovih pesmi govori o družbenih krivicah in mračni usodi Evrope (npr. Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (npr. Rdeči atom). Velik del njegovega opusa predstavljajo tudi konstruktivistične pesmi, zbrane in izdane v pesniški zbirki Integrali, ki je leta 2003 izšla pri Cankarjevi založbi.

 

Kosovelova proza raziskuje notranji svet posameznika, filozofska vprašanja in socialne probleme. Pogosto je poetična, z uporabo podob, simbolov in ritmične strukture. Njegova dela so izšla pri mnogih slovenskih založbah. Kosovelova literarna zapuščina odmeva tudi v mednarodnem prostoru. Njegova poezija je prevedena v več jezikov.